V osemdesetih letih 20. stoletja, ko je val postmodernizma zašel, so nekateri teoretiki in oblikovalci začeli priznavati in sprejemati tako imenovano dekonstrukcijsko filozofijo, ki pripisuje pomen posameznikom in delom samim ter nasprotuje splošni enotnosti, in je imela velik vpliv na oblikovalsko skupnost ob koncu stoletja.
Dekonstrukcija se je razvila iz besed konstruktivizma.Dekonstrukcija in konstruktivizem imata nekaj podobnosti tudi v vizualnih elementih.Oba poskušata poudariti strukturne elemente oblikovanja.Vendar pa konstruktivizem poudarja celovitost in enotnost strukture, posamezne komponente pa služijo celotni strukturi;Dekonstrukcionizem pa meni, da so pomembne posamezne komponente same po sebi, zato je proučevanje posameznega pomembnejše od proučevanja celotne strukture.
Dekonstrukcija je kritika in negacija ortodoksnih načel in reda.Dekonstrukcija ne le zanika konstruktivizem, ki je pomemben del modernizma, ampak izziva tudi klasična estetska načela, kot so harmonija, enotnost in popolnost.V tem pogledu imata enake prednosti dekonstrukcija in baročni slog v Italiji v prelomnem obdobju 16. in 17. stoletja.Za barok je značilno prebijanje konvencij klasične umetnosti, kot so svečanost, implikacija in uravnoteženost, ter poudarjanje ali pretiravanje delov arhitekture.
Raziskovanje dekonstrukcije kot stila oblikovanja se je razmahnilo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, vendar je njen izvor mogoče iskati v letu 1967, ko je Jacques Derride (1930), filozof, predstavil teorijo "dekonstrukcije", ki temelji na kritiki strukturalizma v jezikoslovju.Jedro njegove teorije je odpor do same strukture.Prepričan je, da simbol sam po sebi lahko odraža resničnost in da je preučevanje posameznika pomembnejše od preučevanja celotne strukture.V raziskovanju proti mednarodnemu slogu nekateri oblikovalci verjamejo, da je dekonstrukcija nova teorija z močno osebnostjo, ki je bila uporabljena na različnih področjih oblikovanja, zlasti v arhitekturi.
Reprezentativne figure dekonstruktivnega oblikovanja vključujejo Franka Gehryja (1947), Bernarda tschumija (1944 -) itd. V osemdesetih letih je Qu Mi zaslovel s skupino dekonstruktivnih rdečih okvirjev v pariškem parku Villette.Ta skupina okvirjev je sestavljena iz neodvisnih in nepovezanih točk, linij in površin, njeni osnovni sestavni deli pa so 10 m × 10 m × 10-metrska kocka je pritrjena z različnimi komponentami, da tvorijo čajne sobe, razgledne zgradbe, rekreacijske sobe in druge objekte, ki popolnoma prekinejo koncept tradicionalnih vrtov.
Gary velja za najvplivnejšega arhitekta dekonstrukcije, še posebej Guggenheimovega muzeja Bilbao v Španiji, ki ga je dokončal v poznih devetdesetih letih.Njegovo oblikovanje odraža negiranje celote in skrb za dele.Zdi se, da Gehryjeva oblikovalska tehnika razkosa celotno zgradbo in jo nato ponovno sestavi v nepopoln, celo razdrobljen prostorski model.Ta vrsta razdrobljenosti je ustvarila novo obliko, ki je bolj bogata in bolj edinstvena.Za razliko od drugih dekonstruktivnih arhitektov, ki se osredotočajo na reorganizacijo okvirne strukture prostora, je Garyjeva arhitektura bolj nagnjena k segmentaciji in rekonstrukciji blokov.Njegov Guggenheimov muzej v Bilbau je sestavljen iz več debelih blokov, ki trčijo drug ob drugega in se prepletajo ter tvorijo popačen in močan prostor.
Gary velja za najvplivnejšega arhitekta dekonstrukcije, še posebej Guggenheimovega muzeja v Bilbau v Španiji, ki ga je dokončal v poznih devetdesetih letih.Njegovo oblikovanje odraža negiranje celote in skrb za dele.Zdi se, da Gehryjeva oblikovalska tehnika razkosa celotno zgradbo in jo nato ponovno sestavi v nepopoln, celo razdrobljen prostorski model.Ta vrsta razdrobljenosti je ustvarila novo obliko, ki je bolj bogata in bolj edinstvena.Za razliko od drugih dekonstruktivnih arhitektov, ki se osredotočajo na reorganizacijo okvirne strukture prostora, je Garyjeva arhitektura bolj nagnjena k segmentaciji in rekonstrukciji blokov.Njegov Guggenheimov muzej v Bilbau je sestavljen iz več debelih blokov, ki trčijo drug ob drugega in se prepletajo ter tvorijo popačen in močan prostor.
V industrijskem oblikovanju ima določen vpliv tudi dekonstrukcija.Ingo Maurer (1932 -), nemški oblikovalec, je oblikoval visečo svetilko z imenom Boca Misseria, ki je "dekonstruirala" porcelan v senčnik na podlagi počasnega filma eksplozije porcelana.
Dekonstrukcija ni naključna zasnova.Čeprav se mnoge dekonstruktivne zgradbe zdijo neurejene, morajo upoštevati možnost strukturnih dejavnikov in funkcionalne zahteve notranjih in zunanjih prostorov.V tem smislu je dekonstrukcija le še ena oblika konstruktivizma.
Čas objave: 29. januarja 2023